V Londonski četrti SE26 smo navajeni na glamur: nad našim zobozdravnikom sta svoj čas stanovala Kelly Brook in Jason Statham. A ko Anouska Hempel s petkami zatoklja po razpokanem cementu parkirišča pred mojim stanovanjem, nehote pomislim na tiste fotografije kraljevskih glav v reviji Picture Post med obiski pri družinah, ki so jim bombe med drugo svetovno vojno uničile domove. Toda Anouska Hempel me v skromnem predmestnem domovanju seveda ni obiskala zato, da bi mi izkazala sočutje. Ženska, ki je izumila butični hotel, še preden je sploh dobil to zaščiteno ime, je prišla k meni z nasvetom, po katerem — sodeč po oglasih v revijah za notranjo opremo in živčnih objavah na spletnih forumih Naredi sam — obupno koprni polovica lastnikov nepremičnin v zahodnem svetu: kako običajnemu domu vdihniti videz in vzdušje hotelskega apartmaja s petimi zvezdicami, vrednega 750 funtov na noč. Kako, v mojem primeru, skromno stanovanje, predelano iz srednje rezine trinadstropnega viktorijanskega dvojčka, prenoviti v slogu Hemplove.

»Bi šlo,« reče in se razgleduje po moji kuhinji. »Vsekakor bi šlo. Sploh ni razloga, zakaj ne. A je potrebna kontinuiteta med sobami. Enovita zamisel, ki bo tekla skoznje.« Hrepeneče se zazre proti požarnim stopnicam. »In seveda bi morali kupiti tudi sosednjo hišo.« To je šala. Upam vsaj.

…

Toda zdaj si je treba vzeti kratek predah za premislek o tem nenavadnem vzgibu. Hotelska soba je prostor s izbrisanim spominom. Motilo bi nas, če bi v njej ostala kakršna koli sled za prejšnjim gostom, sploh ker nas večina v hotele hodi zato, da bi tam počeli stvari, ki jih doma ne. Pričakujemo, da bo hotelska soba očiščena tako temeljito, kot bi s postelje pravkar odvlekli truplo. (V nekaterih primerih so ga celo res.) Notranjost doma pa uteleša nasprotno zamisel: je skladišče spominov. Normalno se nam zdi, da je zgodba o stanovalcih zapisana v fotografijah nad kaminom, v slikah po zidovih, v knjigah na policah. Če bi bile hotelske sobe ljudje, bi bile nasmejani bolniki po opravljeni lobotomiji ali prepričljivi psihopati.

V 26. okrožju severovzhodnega Londona smo navajeni na glamur: včasih sta nad zobozdravnikom živela Kelly Brook in Jason Statham. A ko so po razpokanem cementnem parkirišču pred mojim stanovanjem zaštorkljale petke Anouske Hempel, so se mi pred očmi hočeš nočeš izrisale fotografije iz revije Picture Post, na katerih stanovalci kraljeve palače med drugo svetovno vojno obiskujejo družine, ki so jim zbombardirali domove. Vendar gre pri njenem obisku moje skromne predmestne vrstne hiše za veliko več kot le sočutje. Hempelova – „izumiteljica“ butičnega hotela, še preden se je ta uveljavil kot blagovna znamka – je prišla z namenom, da me pouči o nečem, po čemer hrepeni polovica lastnikov nepremičnin na Zahodu (vsaj sodeč po obilju člankov v revijah, ki se ukvarjajo z notranjim dizajnom, in neučakanih objavah na spletnih forumih na temo „sam svoj mojster“): kako običajen dom urediti tako, da se bo lahko po videzu in vzdušju kosal z luksuznim hotelskim apartmajem s petimi zvezdicami, za katerega bi odšteli 750 funtov na noč. V mojem primeru torej, kako „hempelizirati“ skromno predelano stanovanje, ukleščeno na sredino trinadstropnega viktorijanskega dvojčka.

„Lahko bi ti uspelo,“ pravi in ob tem s pogledom prečesava kuhinjo. „Komurkoli bi lahko uspelo. Res ne vem, zakaj ne. Vendar morajo biti sobe med seboj povezane. Skozi vse mora teči ena sama rdeča nit.“ Nato obžalujoče ošine požarne stopnice. „In seveda bi moral kupiti še sosednjo hišo.“ To je bila šala. Po mojem.

...

Kakorkoli že, splača se za trenutek zajeti sapo in razmisliti o čudaškosti tega vzgiba. Hotelska soba je amnezičen kraj. Ne bi nam bilo prav, če bi v njej opazili kakršnokoli sled svojega predhodnika, še zlasti zato, ker marsikdo od nas tam počne stvari, ki jih doma ne bi. Zanjo pričakujemo, da bo tako temeljito počiščena, kot bi iz postelje ravnokar odstranili truplo. (Kar se tu in tam tudi dejansko pripeti.) Za notranjost doma velja ravno obratno: je zakladnica spominov. Zgodbo njegovih prebivalcev morajo pripovedovati fotografije na kaminu, slike na steni, knjige na policah. Če bi bile hotelske sobe ljudje, bi bile bodisi smehljajoči se pacienti po prestani lobotomiji, bodisi prepričljivi psihopati.

V okrožju SE26 smo že navajeni blišča: Kelly Brook in Jason Statham sta včasih živela nad zobozdravstveno ordinacijo. Toda ko je petka Anouske Hempel zadela ob razlomljen asfalt na parkirnem prostoru zunaj mojega stanovanja, je težko odmisliti fotografije Picture Posta, ki prikazujejo člane kraljeve družine med drugo svetovno vojno ob obisku močno prizadetih družin. Njeno poslanstvo v mojem skromnem delu predmestja pa je nekaj več kot le pokazati sočutje. Hempelova ‒ ki je uvedla butični hotel, preden se je ta sploh tako imenoval ‒ mi bo ob svojem obisku svetovala to, kar si glede na vsebino strani v revijah o interjerju in objave v spletnih forumih na temo Naredi sam zagnanih mojstrovalcev, močno želi polovica lastnikov nepremičnin v zahodnem svetu: kako običajno domovanje obogatiti z videzom in vzdušjem hotelskega apartmaja s petimi zvezdicami, vrednega 750 funtov na noč. Torej kako preurediti ‒ skladno s tipičnim pristopom Hempelove ‒ v tem primeru skromno predelano stanovanje, nastalo iz srednje etaže trinadstropnega viktorijanskega dvojčka.

»To lahko storite,« pravi in z očmi premeri mojo kuhinjo. »Vsakdo lahko to stori. Prav nobenega razloga ni, zakaj ne bi mogel. Med prostori pa mora biti povezovalna nit. Ena zamisel se mora nadaljevati povsod.« Koprneče se ozre še po požarnih stopnicah. »In seveda morate kupiti še sosednjo hišo.« To je samo hec. Vsaj mislim, da je.

...

Vredno se je ustaviti in pretehtati nenavadnost te pobude. Hotelska soba je prostor brez vsakršnega spomina. Motilo bi nas, če bi bili v njen vidni kakršni koli znaki njenega prejšnjega stanovalca, posebno zato, ker večina v hotelu počne to, česar nikoli ne bi počela doma. Pričakujemo, da bo hotelska soba očiščena kar najbolj temeljito, kot da bi pravkar s postelje odstranili truplo (včasih se to celo tudi res zgodi). Domači interjer predstavlja prav nasprotno idejo: je prava zakladnica spominov. Zgodbe stanovalcev naj bi bile razvidne s fotografij na policah, s stenskih slik in iz nabora knjig na policah. Če bi bile hotelske sobe ljudje, bi to bili smejoči se bolniki z lobotomijo ali nadvse prepričljivi psihopati.

V londonskem predelu SE26 smo že navajeni glamurja: nad zobno ordinacijo sta pred časom živela Kelly Brook in Jason Statham. Ko pa so pete Anouske Hempel, hotelirke in notranje opremljevalke, udarile ob razpokan beton na parkirišču pred mojim stanovanjem, skoraj ni bilo mogoče, da ne bi pomislili na fotografije kraljeve družine med obiskom zbombardiranih družin v času druge svetovne vojne, objavljenih v reviji Picture Post. Kljub temu je imela njena misija v mojem skromnem predelu predmestja več kot samo pridih sočutja. Hempel – ženska, ki je odkrila butični hotel, še preden je ta sploh dobil takšno poimenovanje – mi je prišla podelit nekaj napotkov, ki si jih polovica lastnikov nepremičnin v zahodnem svetu želi bolj kot kar koli drugega, če sodimo po govoricah v revijah za notranjo opremo in razburjenja polnih objavah na spletnih forumih za domače mojstre, torej kako pridati običajnemu domu videz in vzdušje 750 funtov vredne hotelske suite s petimi zvezdicami. V tem primeru »hempelizirati« skromen prostor sredi trinadstropnega viktorijanskega dvojčka, ki je bil preurejen v stanovanje.

»Seveda bi šlo,« je rekla in z pogledom premerila kuhinjo. »Komur koli bi uspelo. Sploh ne vidim razloga, zakaj ne. Vendar mora med sobami obstajati nekakšna povezanost. Ena sama ideja, ki si jo morajo deliti.« Razmišljujoče je pogledala ven proti požarnim stopnicam: »In seveda bi morali kupiti sosednjo hišo.« Zagotovo se šali, sem pomislil.
…

Vendar si ta predlog že zaradi svoje nenavadnosti zasluži razmislek. Hotelske sobe so prostori brez spomina. Če bi bile v njih sledi prejšnjih obiskovalcev, bi nas to zagotovo motilo, saj nas večina hodi v hotele ravno zato, da počnemo tam stvari, ki jih doma ne bi. Pričakujemo, da bo soba sterilno čista, kot da bi izpod postelje pred kratkim odstranili truplo. (Kar se je v nekaterih primerih tudi zares zgodilo.) Medtem ko domači prostor pooseblja ravno nasprotno idejo: je shramba spominov. Zgodba njegovih stanovalcev naj bi bila prisotna na fotografijah nad kaminom, slikah na steni, knjigah na policah. Če bi hotelske sobe bile ljudje, bi bile zagotovo smejoči pacienti z lobotomijo ali pa pravi psihopati.

V londonskem okrožju Sydenham (SE26) smo navajeni na glamur: Kelly Brook in Jason Statham sta živela nad zobozdravstveno ambulanto, toda ko pete Anouske Hempel udarjajo ob počeni cement parkirne površine pred mojim stanovanjem, je težko ignorirati tiste slike iz revije Picture Post o kraljevski družini, ki je obiskala družine, izgnane z bombardiranjem v drugi svetovni vojni. V mojem skromnem predelu predmestja pa je njeno poslanstvo vseeno več kot ponujanje sočutja. Hemplova — ženska, ki si je izmislila boutique hotel, preden je sploh dobil takšno lastnišno ime — je prišla z menoj deliti informacije, katere želi polovica lastnikov posesti na Zahodu, sodeč po razširjenosti v revijah o notranji opremi in zaskrbljenih objavah na spletnih forumih za samostojna opravila, obupno imeti: kako spremeniti običajni dom v 870 evrov vredni nočni hotelski apartma s petimi zvezdicami. V tem primeru, če "hempeliziramo", skromno preurejeno stanovanje, ki je nastalo iz srednjega kosa trinadstropne viktorijanske hiše dvojček.

"Lahko bi ti uspelo," pravi, medtem ko si ogleduje mojo kuhinjo. "Vsakomur lahko uspe. Sploh ni razloga, da ti ne bi. Toda med sobami mora biti nepretrganost. Vsaka ideja se mora nadaljevati do konca." Zamišljeno pogleda ven čez požarne stopnice. "Seveda pa bi moral kupiti tudi sosednjo hišo." To je šala. Vsaj mislim tako.

...

Vredno se je za trenutek ustaviti, da se pretehta nenavadnost tega impulza. Hotelska soba je spominski prostor. Bili bi vznemirjeni, če bi nosila pečat predhodnega stanovalca, zlasti ker nas večina gre v hotel, da bi počeli stvari, ki jih doma pač ne. Pričakujemo, da bo hotelska soba tako čista, kot da bi bilo ravnokar potegnjeno truplo iz postelje (v določenih primerih se to tudi pripeti). Domača notranja oprema pooseblja nasprotno idejo: je namreč skladišče spominov. Zgodba stanovalcev mora biti na fotografijah nad okvirjem kamina, slikah na zidu, knjigah na policah. Če bi hotelske sobe bile ljudje, bi ponazarjale smejoče paciente z levkotomijo ali verjetne duševne bolnike.

V londonskem okrožju SE26 smo navajeni na sijaj: Kelly Brook in Jason Statham sta živela nad zobozdravnikom. Vendar ko pete Anouske Hempel udarijo po razpočenem cementu parkirišča pred mojim stanovanjem, ni težko v spomin priklicati fotografij Picture Posta, ko so člani kraljevske družine obiskovali bombardirane družine med drugo svetovno vojno. Kakorkoli, njeno poslanstvo v mojem skromnem predmestnem prostoru je več kot le nudenje sočutja. Hemplova – ženska, ki je iznašla butični hotel, še preden je nosil kakršno koli takšno lastniško ime – mi je dala podatek, katerega, sodeč po razširjenostih v revijah za notranjo opremo in nestrpnih objavah na spletnih »naredi si sam« forumih, obupno želi polovica lastnikov zemljišč na Zahodu: kako v običajnem domu pričarati izgled in občutek apartmaja s petimi zvezdicami, kjer nočitev stane 750 funtov. V tem primeru gre za hempelizacijo skromnega adaptiranega stanovanja, oblikovanega iz srednjega kosa trinadstropnega viktorijanskega dvojčka

"Lahko ti uspe," reče, ozirajoč se po moji kuhinji. "Vsakomur lahko uspe. Ni razloga da ne. Ampak med sobami mora obstajati nepretrganost. Slediti je treba eni sami ideji." Zamišljeno se ozre čez požarne stopnice. "Seveda boš moral tudi kupiti sosednjo hišo." To je šala, vsaj tako mislim.

…
Pomemben je premor, da premislimo nenavadnost tega nagiba. Hotelska soba je amnezijski prostor. Motilo bi nas, če bi nosila znake prejšnjih stanovalcev, predvsem ker nas večina odide v hotel zato, da tam opravimo stvari, ki jih doma ne bi. Pričakujemo, da bo hotelska soba temeljito očiščena, kot da bi s postelje ravno zvlekli truplo. (V nekaterih primerih se bo to dejansko zgodilo.) Notranjost doma pooseblja ravno nasprotno idejo: je shramba spominov. Zgodba njenih stanovalcev bi morala biti na fotografijah nad okvirjem kamina, slikah na steni, v knjigah na policah. Če bi bile hotelske sobe ljudje, bi bile smehljajoči bolniki po lobotomiji ali pa verodostojni duševni bolniki.

Navadila sva se na blišč v Londonu SE26: Kelly Brook in Jason Statham sta včasih stanovala nad zobno ordinacijo. Ko pa so pete Anouske Hempel udarjale ob razpokan cement na parkirišču pod mojim stanovanjem, je bilo skoraj nemogoče, da ne bi pomislil na fotografe revije Picture Post, ki so prikazovale bombardiranje družin med kraljevimi obiski med drugo svetovno vojno. Kakor koli njena misija v mojem skromnem predelu v predmestju pa je več kot le sočustvovanje. Hempel, ženska, ki je izumila butični hotel, preden je sploh obstajalo tovrstno zaščiteno ime, je prišla, da mi ponudi informacije, ki si jih polovica lastnikov v zahodnem svetu sodeč po razširjenosti v revijah o opremljanju notranjosti in nestrpnem objavljanju na spletnih forumih "sam svoj mojster" obupno želi: kako vdahniti običajnemu domu videz in prizvok petih zvezdic, kako ustvariti hotelski apartma za 750,00 funtov na noč. Hem¬pelinovi, v tem primeru, skromna preureditev stanovanja iz srednjih delov trinadstropnega viktorijanskega sloga.

"Tudi ti bi lahko to naredila," je rekla in s pogledom švignila po moji kuhinji. "Vsakdo bi lahko to storil. Sploh ni razloga, da ne bi. Vendar pa mora biti med sobami povezava. Sleherno idejo je treba izpeljati do konca." Zamišljeno je pogledala prek požarne poti. "In ti bi morala kupiti sosednjo hišo, seveda." To je šala. Se mi zdi.

...

Vredno je premisliti, dobro premisliti, razmisliti o nenavadnosti tega namiga. Hotelska soba je prostor z amnezijo. Znašli bi se v težavah, če bi bili prisotni znaki predhodnika, zlasti ker nas gre veliko izmed nas v hotele, da tam počnemo stvari, ki jih sicer doma ne bi počeli. Pričakujemo, da je hotelska soba tako temeljito počiščena, kot bi pravkar odnesli truplo. (V nekaterih primerih je bilo temu tudi res tako.) Domača notranjost pooseblja nasprotno idejo: gre za skladišče spominov. Zgodba o tukajšnjih stanovalcih bi morala biti na slikah nad kaminom, na slikah na steni, v knjigah na policah. Če bi bile hotelske sobe ljudje, bi bile smehljajoči lobotomijski pacienti ali plavzibilni psihopati.

Privlačnosti londonske četrti SE26 smo vajeni: nad zobozdravnikom sta nekdaj živela Kelly Brook in Jason Statham. A ko Anouska Hempel s petami zadane počen cement parkirnega prostora pred mojim stanovanjem, je težko odmisliti tiste fotografije s Picture Post-a, kjer člani kraljevske družine med drugo svetovno vojno obiskujejo družine, žrtve bombandiranj. Vendar njeno poslanstvo v mojem skromnem predmestnem predelu presega zgolj ponujanje sočutja. Hempelova - ženska, ki je iznašla butični hotel, še preden je bil imenovan s tovrstnim lastninskim imenom - mi je prišla posredovat informacijo, ki bi si jo, sodeč po razširjenosti v revijah za notranje opremljanje in nestrpnih objavah na spletnih forumih "Naredi si sam", grozno želela polovica lastnikov posesti v zahodnem svetu: kako spremeniti videz in vibracijo običajnega doma v hotelski apartma s petimi zvezdicami za 750 funtov na noč. Za Hempelizove, v tem primeru, skromna preureditev stanovanja na sredini viktorijanske hiše v treh nadstropjih.

"To bi lahko naredil," pravi, medtem ko škili po moji kuhinji. "Vsakdo lahko to naredi. Absolutno nobenega razloga, zakaj ne. Vendar mora obstajati povezanost med sobami. Ena sama ideja se mora nadaljevati do konca." Zamišljeno pogleda proti požarnim stopnicam. "In seveda bi moral kupiti sosednjo hišo." To je šala. Vsaj mislim, da je.

...

Vredno je narediti premor, kljub vsemu, in pretehtati nenavadnost tega vzgiba. Hotelska soba je prostor z izgubo spomina. Vznemirilo bi nas, če bi odražala sledi njenih nekdanjih stanovalcev, še posebej, ker mnogi med nami odidemo v hotel zato, da v njem delamo stvari, ki jih doma ne bi počeli. Pričakujemo, da bo hotelska soba počiščena tako temeljito, kot da bi iz postelje ravnokar povlekli truplo. (V nekaterih primerih se bo to tudi zares dogodilo.) Domačinska notranjost pooseblja nasprotno idejo: je odlagališče spominov. Zgodba njenih stanovalcev se mora odražati v fotografijah na polici nad kaminom, slikah na zidu, knjigah na policah. Če bi bile hotelske sobe ljudje, potem bi bile nasmejani pacienti po lobotomiji ali verjetni psihopati.

Navajeni smo na blišč v jugovzhodnem Londonu. Kelly Brook in Jason Satham sta včasih živela tukaj nad zobozdravnikom. Toda, ko so petke Anouske Hempel udarile po razpokanem cementu na parkirišču pred mojim stanovanjem, je bilo težko ne spomniti se tistih fotografij v Picture Postu, ko so člani kraljevske družine obiskovali bombardirane družine v času druge svetovne vojne. Njena misija pa se je v mojem skromnem delu predmestja, zdela več kot le znamenje sočutja. Hempel – ženska, ki je izumila butik hotel, še preden je kaj takega sploh dobilo ime – je prišla, da bi mi dala informacijo, ki bi se – sodeč po govoricah v časopisih posvečenih notranjem opremljanju, in nestrpnih piscih na spletnih forumih s tematiko sam svoj mojster, polovici lastnikov nepremičnin v zahodnem svetu zdela kot znak obupa: kako preurediti navadno stanovanje v domovanje z videzom in utripom hotelskega apartmaja s petimi zvezdicami in ceno 750 funtov na noč. V tem primeru, to pomeni »hempelizirati« skromno preurejeno stanovanje v srednjem delu trinadstropnega viktorijanskega dvojčka

»Vi to zmorete«, pravi in se ozre po moji kuhinji. »Vsakdo bi to zmogel. Nobenega razloga ni, da ne bi, vendar morajo biti vsi prostori usklajeni. Ena sama ideja mora biti vidna povsod.« Otožno je pogledala skozi požarne stopnice.« In morali bi, seveda, kupiti sosednjo hišo.« Samo šali se. Mislim.
…

Kljub temu, se velja za trenutek ustaviti in premisliti o tem, kako nenavaden je ta impulz. Hotelska soba je prostor brez spomina. Motilo bi nas, če bi nosil kakršen koli znak prejšnjega stanovalca, posebej zato, ker gremo pogosto v hotel zato, da tam počnemo reči, ki jih doma ne bi. Pričakujemo, da bo hotelska soba tako temeljito očiščena, kot da so iz nje pravkar izvlekli truplo (v nekaterih primerih se prav to tudi zgodi). Notranjost doma izraža ravno nasprotno idejo: to je odlagališče spominov. Zgodba stanovalcev mora biti vidna na fotografijah s kamina, slikah na steni, v knjigah na polici.
Če bi hotelske sobe bile ljudje, bi se smehljale kot pacienti, ki so prestali lobotomijo ali pa kot prepričljivi psihopati.